Moj otrok je brihten, samo učiti se mu ne da

Kristanc v knjigi Moj otrok je brihten, samo učiti se mu ne da pravi: »Nekaj počnemo in postanemo motivirani. Dejavnosti sledi motivacija. Ko se spremeni vedenje, se spremeni razmišljanje.«

Dejstvo je, da imajo osnovnošolski otroci vedno manj znanja, ki ga šolski sistem vrednoti. Pridobiti pa si morajo vedno več uporabnega znanja, ki ga potrebujejo za življenje. Med uporabno znanje štejemo tudi znanje o učnih tehnikah in navadah.

Kdo naj bi otroke naučil učnih tehnik? V največji meri šola. Ali je res tako?

Če šola tega ne uspe storiti, so na potezi starši. Ti pogosto to znajo, včasih pa tudi ne. Najpogostejši izgovor staršev ob nasvetu, naj pomagajo svojemu otroku pri učenju, je: »Meni ni nihče pomagal.«

Ko se otrok sreča z učnimi težavami in če so starši dovolj finančno podkovani, zelo hitro poiščejo inštrukcije. Seveda inštruktorja plačajo starši, le-ta pa se po svojih močeh trudi razložiti učno snov »ena na ena«, otrok pa je v tem primeru iskanju rešitev zopet v pasivni vlogi. Starši so poiskali rešitev oz. vidijo možnost odpravljanja učnih težav v delu z inštruktorjem. Edina prednost inštrukcij pa je, da je med učenjem in vajami z inštruktorjem otrok bolj zbran in skoncentriran za delo kot v šoli, uspeh pa je lahko trenutno izboljšanje ocen, saj se otrok vse bolj zanaša na pomoč inštruktorja.

Otroci torej ne potrebujejo inštruktorja, potrebujejo pa znanje o načinih učenja: KAKO SI PRIDOBITI ZNANJE in za to potrebne veščine/tehnike, KAKO NAČRTOVATI UČENJE in KAKO SI DELATI ZAPISKE.

Kristanc v svoji knjigi nadaljuje: »Nikoli ne moremo motivirati drugih ljudi. Lahko jim pomagamo, da odkrijejo svojo lastno motivacijo. Najstnik povezuje spremembo z nečim, kar ima zanj notranjo vrednost. Najstnik se je sposoben in pripravljen spremeniti.«

Potrebuje torej znanje, potrebuje izkušnjo, da mu je znanje v korist. Do tega spoznanja pa mora priti sam ali pa s pomočjo staršev.

Kako lahko otroku, tudi najstniku, pomagajo starši?

Naj vam kratko predstavim svoje ugotovitve iz prakse – tudi t. i. šole za starše, ki jo vodim zadnja leta na kar nekaj šolah:

V sklopu treh srečanj za starše predmeten stopnje bomo tudi letos prvo srečanje namenili tehnikam učinkovite komunikacije z otrokom, in sicer tehnik, ki pripomorejo k temu, da so starši slišani. Pa ne samo starši, ampak tudi otroci! Starši so na delavnici uzavestili besedne igre, ki se jih igrajo z otrokom.

»Koliko si pisal? Koliko točk si dobil pri testu?« najpogosteje vprašajo svojega otroka.

Redkeje zastavijo naslednja vprašanja: »Kako dobro si znal? Kaj se zanimivega učite pri naravoslovju? Povej mi malo več o tem …«

Prvi dve vprašanji sta storilnostno naravnani, drugi dve pa peljeta otroka k usvajanju znanja kot vrednote.

Ko vprašam starše, kakšne lastnosti naj bi imel njihov otrok, ko bo star 18 let, mi vedno in povsod odgovarjajo: da bi bil odgovoren, samostojen, kritičen.

Naslednje vprašanje, ki jim ga postavim, je: »Kdaj ga boste začeli vzgajati v tej smeri?« Pogosto sledi molk, staršem se je težko odločiti … S kupovanjem ur inštrukcij gotovo ne! Otrok si mora že od prvega razreda dalje znati načrtovati obveznosti, ki mu jih narekuje šola, tako se oblikujejo/privzgajajo učene in delovne navade za kasnejše učenje in delo v odrasli dobi.

Pa se vrnimo k srečanjem za starše.

Na prvem srečanju so prisotni samo starši, na drugih dveh pa tudi otroci. Na drugem srečanju otroci in njihovi straši prepoznavajo, kaj so učne navade, kako oblikovati le-te, kako načrtovati pisanje domačih nalog in učenje in kako se soočiti s stresom in strahom. Spoznali bodo tudi možnosti različnih načinov zapomnitve učne snovi.

Otroci s pomočjo vaj prepoznavajo svoja močna področja, hkrati pa jim straši povedo, da so ponosni nanje in zakaj so srečni, da jih imajo.

Kolikokrat poveste svojemu otroku, da ste srečni, ker ga imate, da ste srečni, ker je? S takšnim načinom razmišljanja in komuniciranja se odnos poglablja, otroci pa čutijo brezpogojno sprejetost.

Pogosto me straši sprašujejo, kako naj kaznujejo otroka, ker se NOČE učiti. Najpogostejša kazen, ki jo uporabljajo, je odvzem računalnika, tablice, mobitela ali prepoved obiskovanja krožka, celo treninga.

Napaka! Starši sami ugotavljajo, da te vrste kazni nimajo nobenega učinka.

Z otrokom je potrebno najprej imeti dober odnos, z njim preživeti veliko časa, razgovori se ne smejo vrteti le okrog šolskega dela. Ob kritičnih trenutkih, ko otroku ni do učenja, mu je potrebno preprosto pomagati tako, da ga spodbujamo, svetujemo, mu pomagamo načrtovati in zahtevamo, da se loti učenja.

Vprašanja, ki ji postavljamo, so: Kdaj boš začel? Kje boš začel? Kako boš začel? Potrebuješ pomoč? In če se ne loti, če res ne gre drugače …, ga odločno pospremimo do pisalne mize in mu pomagamo načrtovati učenje. Ključni spretnosti, ki ju straši potrebujejo, sta poslušanje in vztrajnost.

Sledilo je še tretje, tudi tokrat srečanje staršev in otrok. Na tretjem srečanju so otroci v praksi preizkusili, kako se lahko hitro naučijo določeno naravoslovno vsebino in določenega matematičnega pravila(tako, da so se zmogli naučiti). Starši so učenje le spremljali in nadzorovali.

Naj strnem, kaj je pomembno v vzgoji naših otrok:

1. Starši morajo uzavesti, katerim vrednotam sledijo, ko vzgajajo svoje otroke oz. kaj je pomembno zanje in za otroka, in se vprašati, ali je to znanje ali so bolj pomembne ocene. To ni isto!

2. Ključ v vzgoji do uspešnega in zadovoljnega otroka je dober odnos s starši. Vprašajte se, ali je vaš odnos z otrokom dober, se ob vas počuti varnega in ali mu dajete občutek sprejetosti.

3. Otroke je potrebno že v predšolskem obdobju navajati na odgovoren odnos: najprej do igre, sovrstnikov, staršev, sorojencev in igrač, pozneje do šolskega dela.

4. Otroci potrebujejo pomoč pri organizaciji in načrtovanju svojih obveznosti.

5. Potrebujejo tudi nadzor.

Vabljeni na srčenja staršev predmetne stopnje v mesecu februarju. Vabila boste prejeli.

Neva Strel Pletikos
Univerzitetni diplomiran pedagog, profesor sociologije, NLP Coach, TA Consulter

(Skupno 1.663 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost