Zgodovina šole

Lucija je dobila prvo slovensko solo leta 1912, zgrajena je bila na pobudo naprednih Slovencev in Družbe sv. Cirila in Metoda. Ustanovitelji so pri tedanjih oblasteh le s težavo dosegli, da jim je bilo dovoljeno zgraditi enonadstropno stavbo z dvema učilnicama in zaposliti dva slovenska učitelja. Ob prvem vpisu je bilo vpisanih 132 otrok. Na dan slovesne in množično obiskane otvoritve so nasprotniki slovenske šole podtaknili ogenj na domovih petih najzaslužnejših članov za izgradnjo šole. Italijani so se na najrazličnejše druge načine poskušali onemogočiti delovanje slovenske šole. Direktor hotela Palace je svojim uslužbencem zagrozil, da bodo ob službo, če svojih otrok ne bodo vpisali v italijansko solo.

 

Ob koncu leta 1913 je šola Ciril-Metodove družbe kljub vsem težavam in nasprotovanju Italijanov delovala, leta 1914 je postala javna in kot taka obstajala do leta 1918. Po letu 1918 je nova oblast začela preganjati slovenske učitelje, v šole pa je nameščala svoje, fašistične. Skrb za slovensko besedo se je zato preselila v cerkev in slovenske domove. Ukinitev slovenskih sol v Istri je najbolj žalostno obdobje v zgodovini narodov, ki so stoletja živeli na tem prostoru. To je bilo svojevrstno nasilje velikega nad malim.
Vrata slovenske šole v Luciji so se ponovno odprla šele po osvoboditvi, 1. oktobra 1945. Hkrati je tu delovala tudi italijanska šola, v katero je bilo v prvih letih po vojni vpisanih celo več otrok kot v slovensko, kar je razumljivo glede na več desetletno zatiranje slovenskega življa na Primorskem. Slovenska šola je z najrazličnejšimi prireditvami kmalu postala kulturno središče Lucije, naj omenimo samo prvo razstavo knjig, dve leti po vojni je tu prvič gostovalo Slovensko gledališče iz Trsta… Zahvaljujoč kulturnemu razmahu in slovenskim učiteljem, ki so znali z ljubeznijo približati svojim učencem materni jezik in tako pomagali premagati strah pred tako dolgo prepovedano in zatajevano slovensko besedo, se je tudi vpis v slovensko solo iz leta v leto povečeval. Tudi število prebivalcev se je iz leta v leto večalo, saj se je v povojnih letih priselilo veliko ljudi iz notranjosti, gradili so se bloki in ostali objekti, potrebni v naglo razvijajočem se turističnem kraju, kot je Lucija.

Stara šolska zgradba je kmalu postala pretesna, potrebno se je bilo seliti v večjo in prostornejšo stavbo italijanske šole, v kateri sta obe soli v sožitju živeli in ustvarjali, dokler italijanska šola ni dobila nove zgradbe. Vmes je bila šola večkrat obnovljena, leta 1982 je dobila prizidek, zato je bil možen prehod na enoizmenski pouk. Pred tremi leti je bila ob soli zgrajena moderna športna dvorana, prostori, ki so prej sluzili športni vzgoji, torej telovadnica in garderobe, pa so se spremenili v lepo knjižnico in vezni hodnik v športno dvorano. Vse pridobitve zadnjih let nam danes omogočajo sodoben in zanimiv pouk in si težko predstavljamo razmere, v katerih je šola delovala ob ustanovitvi, se posebej zato, ker se nam že dolgo ni treba boriti za osnovno pravico vsake šole, za pravico do pouka v maternem jeziku.

 

(Skupno 393 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost