Ali lahko starši z dobrimi nameni škodijo otroku? Na osnovni šoli sem svetovalna delavka že več kot dvajset let. Spomnim se dečka 2. razreda. Bil je nežen, droben, rad se je igral sam.
Njegov očka je bil visok, močan, glasen in poznal je vse, ki smo bili zaposleni na šoli. Od čistilke do ravnateljice. Z vsakim je spregovoril vsaj kakšno besedo. Nekega večera je deček potožil očetu: »Tim mi je vzel svinčnik in ga zlomil. Rekel je, da sem reva, ker ne znam igrati nogometa.«
Očka mu je z dobrimi namenom svetoval: »Sinko moj, ne pusti se. Jutri vzemi ti njegov svinčnik in ga zlomi. On je reva.«
Deček je pokimal, oči so se mu zasvetile in v svojih mislih si je že predstavljal, kako bo težavo rešil naslednji dan. Ja, točno tako bo storil kot mu je rekel očka. On že ve.
Ko ga je očka peljal v šolo, sta še enkrat ponovila celo zgodbo. Kaj mora storiti in kako.
Naslednji dan je deček pogledoval proti sošolcu in želel je izpolniti obljubo očetu.
Saj ga ima tako rad. Saj bi, pa ni zmogel. Razmišljal je samo še o tem, kako bo očka razočaran. In res je bil. »Pa kako nisi mogel vzeti svinčnika nazaj. Pa kakšen fant si. Sramoto mi delaš,« je glasno prekipeval oče.
Sporočilo očeta dečku se je glasilo: »Saj ne zmoreš. Reva si, saj niti svinčnika ne moreš vzeti sošolcu.«
Kateri je pravilen nasvet za vašega otroka?
Pravi odgovor je, da pravilnega nasveta ni.
V tej zgodbi ni pomembno, ali je bil nasvet pravi ali ne.
Kaj bi moral storiti očka?
Najprej bi moral sina SLIŠATI. Dnevno srečujem otroke, ki mi povedo, da jih starši ne SLIŠIJO. Včasih sedijo poleg mene in govorijo, govorijo, … , ker doma niso slišani.
Včasih otroke samo vprašam: Kaj bi želel/a, da bi tvoji starši slišali?
In govorijo, govorijo, …
Če želite ohraniti stik z otrokom, ga morate poslušati in mu postavljati prava vprašanja.
Postavljate otroku prava vprašaja. Vzemite si čas, poglejte ga v oči, primite ga za roko, ugasnite televizijo in POSLUŠAJTE.
Naj vam naštejem nekaj vprašanj, ki otroku dajo občutek slišanosti in sprejetosti.
Povej mi malo več o tem? …ČAKAMO IN SMO TIHO.
Kako si se počutil, ko se je to zgodilo? … ČAKAMO IN SMO TIHO.
Imenujemo čustva. Ali si bil žalosten? Si bil jezen? Ali te je bilo strah? POSLUŠAMO IN SMO TIHO.
Kako si odreagiral, ko se je to zgodilo? Kako si se ob tem počutil? Kaj bi lahko naredil drugače?
Petra Škarja v knjigi Česar nas niso naučili v šoli pravi: »Vprašanja so vodilo naših sprememb.«
Ko na predavanjih postavim staršem vprašanje:
»Kaj bi rekli vašemu otroku, ko vam pove, da ga je učiteljica geografije že trikrat poslala iz razreda?«
Kaj mislite, kateri so najpogostejši odgovori s strani staršev? Zakaj ravno tebe? Ali je s tabo nekaj narobe, ali pa z njo? Da se slučajno ne bi ponovilo.
S takimi vprašanji se komunikacija zaključi. Otrok vam bo iz dneva v dan povedal manj. Vprašanje zakaj že nakazuje, da otroka nečesa obtožujemo. Ko otrok to začuti, v nadaljevanju išče odgovor, ki nas bo zadovoljil. Ta pa je velikokrat daleč od resnice.
Kakšna vprašanja zastavljate otroku, če ste nanj jezni?
Najprej se umirite. Otroku lahko pojasnite, da potrebujete nekaj trenutkov za razmislek. MEDTEM STE TIHO.
V nadaljevanju začnete z zastavljanjem sledečih vprašanj:
1. Ali mi lahko malo več poveš o tem?
2. Vidim, da imaš pri geografiji težavo?
3. Kako boš rešil težavo? Ali ti pri reševanju te težave lahko pomagam?
4. Do kdaj boš rešil težavo?
Vse rešitve, ki jih bo predlagal, vam ne bodo všeč. Kljub temu ga lahko s pravimi vprašanji in jasnimi pričakovanji glede sprejemljivosti nekega vedenja peljete k temu, da začne težavo konstruktivno reševati sam. Otrok to zmore SAM, vi postavljate samo okvirje.
Katera so dodatna vprašanja, ki jih lahko zastavite otroku?
5. Če težave ne boš rešil, boš imel v šoli lahko posledice. Kakšne posledice misliš, da bi lahko imel?
6. Kaj boš naredil naslednjo uro geografije?
Takšen način razmišljanja je popotnica za reševanje vseh težav, na katere bo otrok naletel na poti odraščanja. Morda njegova rešitev ne bo najbolj učinkovita, vendar bo to OTROKOVA IZKUŠNJA in iz nje se bo naučil največ. Pridobival bo samozavest in osebnostno bo rastel.
Kaj naredi oče iz zgornje zgodbe napačnega?
Rad ima sina in ker je človek z izkušnjami, mu je le svetoval.
Oče ni prisluhnil otroku, ni vzel v zakup, da je njegov otrok popolnoma drugačen od njega. Prav tako nima njegovih izkušenj, medtem ko sta si karakterno popolnoma različna. S svojimi pričakovanji do otroka ga je tako obremenil, da je njegova samopodoba strmo padala. V najstniškem obdobju se je popolnoma zgubil. Pripravljen je bil slediti mladostnikom, ki so imeli vedenjske težave in so mu oni postavljali pravila igre.
Otroka je bolj bolelo to, da ni zadovoljil očetovih pričakovanj kot to, da mu je sošolec vzel svinčnik.
Očka bi moral le verjeti vanj in deček bi moral slišati. »Verjamem vate, vem da ti bo uspelo.« In, ko bi prišel iz šole, bi zopet postavil vprašanje: »Kako ti je uspelo?«
Robert Reasoner v knjigi Kako vzgojiti srečnega otroka pravi sledeče:
Bolje ga boste razumeli, če:
1. ga boste poslušali in mu ne boste dajali sodb o tem, kaj je prav in kaj ni;
2. izogibajte se temu, da bi mu govorili, kaj mora narediti;
3. priznajte mu, da je prav, da se počuti tako kot se;
4. pokažite mu, da upoštevate njegova čustva.
Samo tako bo imel otrok OBČUTEK VARNOSTI, IDENTITETE, PRIPADNOSTI IN SMISELNOSTI.
Neva Strel Pletikos
Univerzitetni diplomiran pedagog, profesor sociologije, NLP Coach, TA Consulter
