»Precej staršev ni zadovoljnih z lastnim življenjem, kar kompenzirajo s tem, da se preveč vključujejo v življenje svojih otrok. Živijo namesto njih in mislijo, da so odgovorni zanje.
Ne! Starši smo odgovorni za to, da otrokom poskušamo dati najboljše, kar lahko, potem pa so oni odgovorni zase. V redu je, da imajo starši svoje življenje, in naravno, da poskušajo otrokom maksimalno olajšati življenje tako, da jih pripravijo na življenje, “nam je med drugim povedal hrvaški sociolog, pisatelj in psihoterapevt Bruno Šimleša”.
Ali starši lahko povsem zavarujejo otroke?
Ne moremo jih zavarovati pred vsem, moramo pa jih pripraviti na življenje. Starši se pogosto motijo, ko mislijo, da morajo živeti namesto svojih otrok in da bi jih morali zavarovati pred vsemi poškodbami, bolečinami in zahtevnimi situacijami. Ne! Mi jih moramo kar najbolje pripraviti na to, da bodo čim bolje prestali zahtevne življenjske situacije. Starši se morajo potruditi za to, da vzgojijo čim bolj zdrave, samozavestne, močne ljudi, vedoč, da bodo delali tudi napake in se bodo znašli v težavah.
Je vaša knjiga Umetnost življenja nastala z namenom, da starše opozorite na to, na kaj naj bodo pozorni pri vzgoji?
Nastala je z namenom, da otroke pripravimo na tisto, kar jih v življenju čaka, ampak tudi z namenom, da se tudi sami razvijemo v zdrave osebe. Pogosto mi govorijo, da bi moral napisati knjigo o starševstvu. Ponavadi odgovorim, da sem knjigo o starševstvu z naslovom Šola življenja že napisal. V njej govorim o tem, kako vzgojiti samega sebe in kako biti najbolj zdrava, modra, močna oseba, ker smo šele potem lahko najbolj zdravi, modri in močni starši. Gledati vzgojo otrok, ločeno od svoje vzgoje, je noro. Da smo lahko samozavestne osebe ter lahko zdravo vzgajamo otroke, se moramo ukvarjati s sabo. Nesamozavestni starši me pogosto sprašujejo, kako naj vzgojijo samozavestne otroke. Nikakor, najprej morajo postati samozavestni, šele potem njihove besede dobijo težo.
Kaj želite prenesti na hčerko?
Da je modra in živi po svojih pravilih, in ne po tujih. Da si morajo vse avtoritete, vključno z nami starši, spoštovanje zaslužiti. Se pravi, da morajo vsi, zdravniki, učitelji, starši …, spoštovanje zaslužiti s svojim odnosom do sebe in življenja ter nje. Želim jo naučiti, da ne zapostavlja svojih talentov. Ima talent za slikanje, sočutje, ostroumne zaključke … Želim, da da vse od sebe pri brušenju teh talentov. Zdaj ima sedem let, ampak talente je treba brusiti pri sedmih, kot tudi pri 17, 27 ali 37 letih … Želim jo naučiti, da dobro skrbi zase.
Je takšna vzgoja drugačna od tiste, ki smo je bili deležni od svojih staršev?
Generacija mojih staršev oziroma generacija po vojni je bila veliko bolj usmerjena v skromnost. Pogosto so govorili, da se ne smeš hvaliti, ker to delajo le narcisoidni, prepotentni ljudje, da se ne smeš pritoževati preveč, izpostavljati, da skloniš glavo in greš naprej, kar ni zdravo. Po mojem mnenju je treba uživati v vseh svojih vrlinah, uspehih in jih nikakor ne jemati kot samoumevne. Vsemu, kar smo naredili, se je treba pokloniti, ker nam bo to dalo modrost in moč, da sprejmemo slabe stvari in poraze.
Moj otrok se spremeni vsaka dva tedna. Vedno je pripravljen na nekaj novega, drugačnega, nenehno se razvija. Danes je modrejša, kot je bila pred dvema tednoma. Moramo biti zelo prisotni v otrokovem življenju, ga poslušati in mu prisluškovati, da vidimo, na kaj je trenutno pripravljen, in kako ga usmeriti.
Se je na poraze treba pripraviti?
Porazi so nujni, a če uživate v lastnih uspehih in zmagah, boste lažje sprejeli tudi poraze. Vsi smo ljudje, delamo precej napak in gotovo imamo tudi kakšne življenjske izgube, potrebujemo pa dovolj zrelosti, poguma in modrosti, da jih sprejmemo. Ni treba biti skromen v priznavanju svoje lepote, v samohvali. Ne rečem, da je treba hoditi po glavnem trgu v Ljubljani in vpiti, kako smo sijajni, ampak v zasebnosti svojega srca ga je treba spomniti na vse, kar je v njem izvrstno. Cilj je, da dovolj dobro poznamo svoje lepote in vrline, saj bomo tako tudi lažje privlačili ljudi, ki bodo to lažje videli v nas.
Česa pa naj starši ne bi počeli namesto otrok?
Ničesar. Vse, kar lahko, moramo otrokom pustiti, da delajo sami. Torej, ko je bila hčerka Anabela dojenček in se je šele začela premikati, smo pustili, da se s postelje sama spusti na tla. Spomnim se, da je v vrtcu imela tri stopnice, in da jih je prehodila, je najprej potrebovala tri minute, ker je bila zelo nesigurna, ampak pustili smo, da to naredi sama. Nekaj dni po tem je potrebovala minuto in pol … Tako je vadila. Lahko bi jo dvignili kot večina staršev in bi šli hitreje. Res je, da živimo hitro in smo zelo zasedeni, ampak če želimo z otroki pozneje imeti čim manj dela, moramo vanje vložiti čim več časa, dokler so še majhni. To je dobra investicija v naš poznejši čas, živce ter tudi v njihovo življenje in kakovost tega. Cilj je, da so otroci čim bolj samostojni in jim ne govorimo, kaj morajo delati, ampak jim postavljamo podvprašanja, da sami pridejo do zaključkov.
Torej se je z otroki treba čim več pogovarjati?
Vsekakor se je treba precej pogovarjati in tudi poslušati. Večina ljudi otrokom govori, posluša pa jih ne, da jih skozi to lahko spozna. Mnogo staršev dela napako, ker mislijo, da so otroci podobni njim v enakem življenjskem obdobju ali njihovim starejšim otrokom. Otroci pa so različni, čeprav imajo iste starše.
Pred kratkim me je hčerka vprašala, kako sem njeni ma i povedal, da mi je všeč. Povedal sem ji, da sva bila precej starejša od nje, in jo vprašal, kako bi ona to povedala. Nisem ji dal navodil, kako bi to morala povedati, temveč sem jo vprašal, kako bi k temu pristopila sama. Naslednji dan je k svoji simpatiji pristopila na svoj način. To pomeni, da ji nisem dal rešitve, temveč spodbudo, da to naredi sama. Zato je otrokom treba čim bolj prisluhniti, da jih bolje spoznamo in v njih spodbujamo proces razmišljanja, kar zahteva precej časa, živcev, volje.
To pomeni, da več ko vlagamo v otrokovo otroštvo, mirnejšo starost bomo dočakali?
S tem se strinjam. Ne gre le za to, da nam niso v breme, bistvo je v tem, da ustvarimo čim bolj srečne, samozavestne, pogumne otroke in ljudi. Starši se zelo pogosto pritožujejo in krivijo družbo, šolo ali vrstnike, ker njihovi otroci med puberteto ponorijo. Ampak otroci nam z 12 ali 15 leti pokažejo to, kar smo z njimi počeli, ko so imeli tri, pet, sedem ali osem let. Starševstvo je dejansko zelo zahtevno, glede tega se sploh ne pretvarjam, prav tako ne poznam treh čarobnih korakov, s katerimi smo lahko popolni starši. Imam pa 350 nasvetov za starše. Gre za vsakodnevno delo staršev in otrok. Po stroki sem sociolog, po poklicu pa psihoterapevt, zelo dobro vem, kako se človeška psiha razvija, in zelo veliko vlagam v odnose s hčerko, še naprej se nenehno učim, kako biti še boljši oče, ki ga lahko razume, ter kako teorijo prevesti v jezik, ki ga lahko ta dan razume. Umetnost življenja je v tem, da se tisto, kar vemo o vzgoji, naučimo prevajati v jezik, ki ga otroci lahko razumejo.
Mar s tem ne podcenjujemo otrok?
Gre za to, da jim to prilagodimo glede na njihovo stanje. Se pravi, če je dan vznemirjena, ji to prenesemo drugače kot takrat, ko ni. Če je v neki drugi svoji zgodbi, ji moram pustiti, da gre ven iz nje. Skratka, da je pogovor prilagojen njeni starosti, razpoloženju, značaju …
Ali mora vse, o čemer se pogovarjamo, izhajati iz ljubezni do sebe?
Ja, gre za ljubezen do sebe in ljubezen na splošno. Svoje življenje želim prilagoditi svojemu otroku, ne želim pa, da se vse moje življenje vrti le okoli njega. Pogosto starši povedo, da živijo za svoje otroke, ki so jim smisel življenja, da vsak trenutek želijo nameniti otrokom. Tega ne želim. Želim ji nameniti precej trenutkov, omogočiti lepe razmere za življenje, zdravo čustveno situacijo, v kateri lahko odrašča, ampak ne želim ji podrediti vsega svojega življenja. Niti ne živim le zaradi nje niti ona le zaradi mene. Ne želim žrtvovati življenja le zaradi nje, želim, da ima srečnega očeta, ki uživa v različnih aktivnostih, da vidi primer zdravega, bogatega in izpolnjenega življenja. Dobila me bo zelo veliko, ampak ne želim, da me dobi le ona. Skozi njo želim živeti povsem novo barvo in obraz ljubezni, želim pa živeti tudi druge ljubezni. Želim vlagati čas tudi v odnos s soprogo, ker želim, da
ima zdrave starše. Želim vlagati v svoje hobije, pisanje, prijatelje … S tem ji pokažem, da ne zapostavljam svojih talentov, in tako učim, da je zdravo posvečati čas tudi svojim strastem.
Je pri vsem tem treba imeti pravo mero, da ne pride do zadušitve otroka s preveč hotenji v “njihovo prid”?
Otroku nenehno prisluškujem, da zaznam, za kaj je trenutno pripravljena, in ji ne vsiljujem svojega ritma, niti ne sledim temu, kar v tem obdobju počnejo drugi otroci. Otrok ni treba primerjati z drugimi otroki, treba je upoštevati njihov naravni ritem. Povsem v redu je, da so nekateri otroci bolj zadržani, introvertirani, drugi pa bolj ekstravertirani. Povsem v redu je, da so nekateri otroci bolj urejeni, drugi manj, da so nekateri bolj odgovorni in drugi manj. Z otrokom, ki je manj odgovoren, je treba doseči, da je na maksimumu svojih zmožnosti, kar je manj, kot je pri nekaterih drugih otrocih. Treba je slediti temu, kje so bolj sposobni, in potem to razvijati. Imeti idejo, da morajo vsi otroci slediti enakemu standardu, je noro. Moramo spoštovati otroke, da vidimo, kakšni so, in jih potem usmerjati v tisto smer, kjer lahko najbolj doživijo ter živijo svoje talente.
Besedilo: Suzana Golubov
