Predvidevali bi lahko, da je nadpovprečna inteligentnost velika prednost na posameznikovi življenjski poti … A ni vedno tako!
Po Zoranu Milivojeviću “sindrom pametnega otroka” označuje otroka, ki je bil zaradi svoje nadpovprečne inteligentnosti zelo uspešen v prvem delu svojega šolanja. Za svojo uspešnost mu nikoli ni bilo potrebno razviti delovnih navad. Ti otroci se pogosto proti koncu osnovne šole oz. na začetku srednje šole, začnejo srečevati s številnimi težavami.
To so otroci, ki imajo leta dobre ocene, čeprav doma praktično nič svojega časa ne namenijo šolskemu delu. Če je bil ta otrok vsaj malo pozoren pri pouku in je pazil kako se obnaša, je imel zelo verjetno odličen učni uspeh.
In kje pride do težav?
Opažava, da pametni otroci razvijejo strategije, s pomočjo katerih dobijo dobro oceno ne da bi se zanjo trudili. Npr. prepoznajo kakšna vprašanja večinoma postavlja učitelj, pri poštevanki so dovolj iznajdljivi, da se je ne naučijo na pamet, ampak uporabijo kakšno drugo strategijo (mimogrede – ogromno otrok, ki so nadpovprečno inteligentni si pri poštevanki pomaga na prste), plonkajo, predvidijo katero snov lahko spustijo in še vedno dobijo dobro oceno, preračunajo za katere ocene se jim izplača bolj truditi in za katere ocene to ni potrebno.
Vse to so strategije, ki so lahko zelo koristne. A če jih kombiniramo z večjo količino snovi, bolj zahtevno snovjo (ki je ne razumejo že takoj ob prvem branju) in pomanjkanjem učnih navad in strategij, pride do velikih težav.
Vse dokler gradiva ni preveč, lahko pametni otroci z malo improvizacije in kreativnosti pridobijo visoko oceno. Kasneje, ko je gradiva več, postanejo prav ti isti otroci neuspešni. Precenijo svoje sposobnosti in se odločijo za kampanjsko učenje. Bolj pametne kot se zaznavajo, krajši rok za predelavo gradiva si namenijo.
Vedno pogosteje se srečujem z nadpovprečno inteligentnimi otroki in mladostniki, ki imajo negativne ocene. Ki ne vedo, če bodo zdelali letnik. Ki bi se radi prepisali na drugo šolo. Ki so izgubili interes za šolsko delo, ker so prvič v življenju neuspešni. Ki ne verjamejo več vase in v svoje sposobnosti. Ki enostavno verjamejo, da je šola prezahtevna.
Iz nadarjenega otroka, ki verjame v svoje sposobnosti tako dobimo otroka, ki je prepričan, da ni dovolj pameten – ki je pripravljen obupati.
Otroci verjamejo, da je v šoli neuspešen tisti, ki je “glup”. Verjamejo, da sta uspeh in “neumnost” povezana. Bolj, kot si neumen, več se moraš učiti. Kmalu se zgodi to, da otrok svoj neuspeh dojema kot znak svoje “gluposti” oz. neinteligentnosti. To hitro vpliva na samopodobo. Prej je otrok mislil, da je pameten, a zdaj vidi, da temu ni tako.
Pri zelo ambicioznih otrocih lahko neuspeh zaradi pomanjkanja delovnih navad vodi celo v depresijo, samodestruktivna vedenja in druge težave.
Kaj lahko naredimo?
- Otroka učimo, da nesposobnost in neuspešnost nista sinonima.
- Spodbujajmo oblikovanje učnih in delovnih navad ne glede na otrokove sposobnosti.
- Če je otrok izjemno inteligenten včasih pomaga, da ima zapolnjen dan. Ko bo imel za učenje (pre)malo časa, bo primoran izboljšati svoje učne strategije, posledično bo pridobil tudi delovne navade.
- Učimo ga, da tudi zelo sposobni lahko hitro postanejo neuspešni, ker ne vlagajo dovolj truda. Tako velja v športu in na vseh drugih področjih življenja.
- Otroku dopovemo, da se uči predvsem z ritjo (Rečemo, da mora uriti ritne mišice, če želi biti pri svojem učenju uspešen – ker mora za mizo sčasoma zdržati vsaj 1 uro).
- Dokler otrok ne oblikuje delovnih navad in rutine, mu učenje predstavlja odpor. A odpor izgine v trenutku, ko jih otrok oblikuje.
- Ko enkrat pride do težav poskrbite, da mu daste jasno vedeti, da verjamete vanj. Taka situacija vpliva na otrokovo samopodobo, potrebuje zunanjo potrditev njegovih sposobnosti.
- Pomagamo mu oblikovati učni načrt, ga pri tem spremljamo, tudi nadzorujemo. Vztrajamo. In verjamemo vanj.
Neva Strel Pletikos,
šolska svetovalna
