Dva najstnika, dve različni zgodbi, pa vendar tako zelo podobni:
1. zgodba
Mama pove, da sta se s sinom med prazniki skregala, ker mu je »težila« z učenjem, on pa ji je zabrusil, da je »šola« njegova skrb. Mama je obupana, v prvem konferenčnem obdobju kaže na 5 negativnih ocen, v preteklih dveh letih je imel po en popravni izpit, oba je naredil s pomočjo drago plačanih instrukcij. Mamo skrbi vpis v srednjo šolo. Deček v prostem času igra na glasbeni instrument, v šolo pa prihaja s torbico, izgleda, kot da bi on bil ravnatelj šole.
V šoli si občasno kaj zapiše, zapiski so skromni, domačih nalog ne dela, k dopolnilnemu pouku ne prihaja.
Je pa fant zelo vljuden, rad igra instrument, pomaga starejšim občanom, skrbi za svojega brata.
Le »šola« …
2. zgodba
Drugi najstnik je bil do lanskega šolskega leta prav dober učenec. V prvem konferenčnem obdobju kaže na štiri nezadosten ocene. Samopodoba mu je popolnoma padla. V razgovoru pove, da nima VOLJE za učenje, saj ima občutek, da je popolnoma enak rezultat, ali se uči ali ne. Domačih nalog ne dela, dopolnilenga pouka ne obiskuje.
V popoldanskem času vsaj po tri ure preživi na facebooku in ob gledanju filmov. Mama misli, da se v tem času uči.
Kaj manjka tema dvema fantoma?
Zelo preprosto, nimata usvojenih učnih navad.
Vsi strokovnjaki lahko iščemo razloge v različnih smereh: v šolskem sistemu, v njuni slabi koncentraciji, v razmerah doma, v njunih sposobnostih.
Vendar si učne navade, tako kot vse druge navade, pridobimo lahko samo s ponavljanjam in vztrajnostjo. Fantoma do sedaj ni bilo potrebno veliko učenja, nekako sta se že znašla na račun svojih sposbnosti in samega šolskega sistema, da sta bila uspešna. Njima se je zalomilo v 9. razredu, marsikomu se v srednji šoli ali na začetku študijske poti.
Dr. Zoran Milivojević zelo rad pove, da je za učenje potrebno najprej krepiti sedalno mišico. Najstniki potrebujejo tudi za učenje kondicijo, in sicer fizično in psihično.
Ta dva fanta potrebujeta zelo natančen načrt, s postavljenimi cilji. Ampak to je seveda premalo, velikokrat žal ostane samo pri načrtu, če ne dobita ustrezne pomoči.
Potrebujeta načrt, ki zajema:
1. Začeti morata z učno snovjo, ki jima je vsaj malo blizu, ali preprosto s snovjo, ki se jo najlažje naučita. Začeti morata po korakih: za začetek 10 minut učenja, naslednji dan pa se minute dodajajo. Ko pravim učenja, mislim učenja, ne gledanja zvezkov ali knjig. Tu mora nekdo (starši) preveriti, kaj se je v tem času naučil. In še … in še …
2. Potrebujeta pomoč pri organizaciji popoldanskega časa, tudi kontrolo časa, porabljenega za računalnik, telefon … Preden otrok dobi v roke vse te »aparature«, mora biti jasen dogovor, kdaj in za koliko časa, za kakšne namene naj to uporablja. To je »zakon« v družini, zaželeno, da je tudi napisan.
3. Potrebujeta pomoč pri oblikovanju zapiskov in seveda pri tehnikah učenja posameznih učnih vsebin. Preprosto preverimo zapiske sošolke/sošolca, in če so njegovi neustrezni, mora prepisati, prepisovati, še in še … In splačalo se mu bo pisati v šoli, to bo slej ali prej sam ugotovil, pred tem pa moramo biti starši vztrajni.
Vse tri korake uvajamo in izvajamo postopoma, z vztrajnostjo in veliko mero jasnih pričakovanj, zahtev in spodbud.
Kdo jima lahko pomaga?
In kako lahko straši dosežemo, da bo otrok krepil »ritne« mišice?
Učne navade in delovane navade se prepletajo, ritem doma in rituali doma se prepletajo z učnimi navadami.
Kaj želim povedati?
1. V predšolski dobi so rituali vstajanja in priprave na spanje in ritual pospravljanja igrač osnova delovnih navad. Da ne govorimo o ritualu priprave hrane, pogrinjka na mizi, pospravljanja z mize.
2. V nižjih razredih OŠ navajamo otroka na načrtovan dnevni ritem, v katerem je načrtovan prosti čas in obveznosti za šolo.
3. Naloga staršev je, da pomagajo načrtovati dan, nadzorujejo, pohvalijo in vztrajajo pri zahtevah. Iščejo mehanizme motiviranja, vendar ne z materialnim nagrajevanjem. Starši so zgled, staršem mora biti vrednota znanje, ne ocena.
4. Naslednja stopnja je urejenost zapiskov. Nekateri otroci imajo urejene, nekateri jih nimajo urejenih že v nižjih razredih, nekaterim se to začne dogajati v puberteti. Starši morajo pregledovati zvezke, ko ugotovijo, da zapiski niso takšni, da bi se otrok iz njih lahko učil, morajo iti »v akcijo«. Zapiske mora otrok urediti sam v popoldanskem času in ne bo se mu več splačalo med poukom ne pisati. Starši morajo biti pri tej zahtevi jasni in vztrajni, otrok pa bo imel izpolnjen prvi pogoj za učenje.
5. Zapisovanju in delu pri pouku sledijo še obvezne domače naloge in različne tehnike učenja.
Kaj bi morali storiti mami v zgornji zgodbi?
Najprej morata prenehati plačevati inštrukcije.
1. Pregledati zapiske in vztrajati, da jih otrok uredi.
2. Vztrajati, da redno dela domače naloge.
3. Spodbujati in zahtevati od svojega otroka, da hodi k dopolnilnemu pouku.
4. Vztrajati pri tem oz. poskrbeti, da otrok ponotranji dejstvo, da je učenje njegovo vsakdanje opravilo.
Ampak pozor! Ne zahtevajte, da bo otrok sedel cel popoldan v sobi. Učenec, ki nima učne kondicije, zdrži največ 10 minut aktivnega, samostojnega učenja.
Milan Vujasinović z Inštituta nevrolingvističnega programiranja svetuje, da mora imeti otrok po aktivnem učenju odmor, in sicer 10-minutni odmor, ko je motorično aktiven. Nato se zgodba ponovi, učenje iste vsebine na drugačen način, spet naj sledi kratek odmor.
Dragi starši, če se boste odločili, da boste pretekli maraton, boste morali najprej preteči 100 metrov, nato naj sledi malo hoje … Naslednji dan pa je lahko na vrsti že nekoliko več teka …
Tudi za učenje potrebujejo otroci kondicijo, psihično in fizično.
Znanje pa je nagrada.
Neva Strel Pletikos, Šolska svetovalna služba
