Zasvojenost z novimi tehnologijami pride v hišo čisto potiho. Ko je opazna, pa je že zelo hudo,« pravi Miha Kramli, vodja ambulante za zdravljenje odvisnosti, ki deluje pri Zdravstvenem domu Nova Gorica. Vsak dan dobijo štiri klice ljudi na pomoč, ker so njihovi svojci ali prijatelji zasvojeni z virtualnim svetom. Če ne bomo ukrepali, opozarja Kramli, se nam obeta katastrofa.
Pred desetimi leti ste v intervjuju dejali, da bo zasvojenost z internetom in glasbo enaka zasvojenosti s trdo drogo. Se je to zgodilo?
Žal se je, vsaj pri zasvojenosti z internetom. Ko je pred dobrimi 17 leti naša ambulanta začela delovati, smo imeli 98 odstotkov narkomanov, torej kemičnih zasvojencev. Danes imamo 219 nekemičnih zasvojencev in 228 kemičnih. Število nekemičnih zasvojenosti se je drastično povečalo, kar pomeni, da imamo veliko težav zaradi zasvojenosti s programi na pametnih telefonih, tablicah, playstationi, računalniki pa tudi s hitro vožnjo, borzo, stavami. Zaradi nekemične zasvojenosti nas vsak dan pokličejo vsaj štirje ljudje.
V ambulanti imamo 12- ali 14-letnike, ki so bili – ne da bi starši vedeli – iz noči v noč aktivni. Namesto da bi spali, so bili budni, zjutraj, ko bi morali funkcionirati, pa niso mogli, ker so bili izčrpani. Zato mora biti prostorska omejitev dostopa.
Kakšni so konkretni primeri nekemične zasvojenosti?
Mladostnik, ki se v družbi vrstnikov ne znajde, je verbalno šibak in ima šibko samopodobo, na omrežju najde igrico igranja vlog. Postane junak, tisti, ki zmaguje, ki obvlada in v virtualnem svetu dobi, kar mu manjka. Če bo vsak dan igral to igrico po pet, šest ur in bo to trajalo pol leta, eno leto, bo svoje umanjkanje zdravil v virtualnem svetu. Počasi bo virtualno vzel tako globoko za resnično, da mu bo realno v napoto in breme. Kdor koli ga bo po pol leta ali letu hotel vrniti v realno, bo njegov sovražnik.
Toda računalniki in programi niso bili narejeni zato, da bi bili naš sovražnik. Kdaj postanejo nevarni?
Če plačam položnico elektrike prek računalnika, je to virtualno dejanje, ki podpira realno in ni nevarno. Še več: nova tehnologija nam lajša življenje. Hudič pa je, ko virtualno vpliva na domišljijo! Zato bi starši in odrasli morali otrokom pomagati, da bi vedeli, da je eno delo z novo tehnologijo, drugo pa je zabava.
Mi pa se z družinskim zakonom ukvarjamo s tem, kaj pomeni, če starši dajo otroku eno po riti. Nihče pa ne vidi, če je otrok ure in ure na računalniku in v sicer virtualnem svetu raztrešči glavo temu pa onemu.
Miha Kramli
