Ko se starši bojijo biti starši, tvegajo, da bodo postali največji »krivci« za otrokove težave. Starš je starš, ne prijatelj svojih otrok. Je starš, ki obvlada svoje življenje, se zjutraj zbudi z optimizmom in veselo želi dobro jutro mladostniku, pa čeprav
ta nekaj zamrmra v brk. Kljub temu naj ga starš previdno objame, pa čeprav ga najstnik nespretno odrine od sebe.
To je starš, ki se veseli življenja, ima zdrave navade prehranjevanja, preživljanja prostega časa. To je starš, ki ne pridiga, moralizira, ne išče v preteklosti razlogov svojih vzgojnih ukrepanj. Starš je starš, ki živi življenje tako, kot bi želel, da ga bo
živel njegov otrok.
Mladostniki so izjemno občutljivi na neiskrenost – posebej, če starši govorijo eno, delajo pa drugo. Živimo vrednote, za katere se zavzemamo.
Ko na predavanjih vprašam starše, katere lastnosti si želijo, da bi imel njihov otrok, ko bo star 18 let, dobim vedno in povsod enake odgovore. Straši si za svojega otroka želijo, da bi bil odgovoren, samostojen, samozavesten, pošten.
Potem pa jih vprašam, ali imajo tudi sami takšne lastnosti. Pa nekateri sklonijo glave.
Kdo smo kot starši, za kaj se zavzemamo?
To mladostnikom sporočamo v vseh situacijah. Med drugim tudi, ko gledamo športne prireditve. Trenutno je v ospredju kolesarstvo in če ne bi bila naša Roglič in Pogačar tako prepričljiva, bi se zagotovo zgodila situacija, ki je zgodi vsakič
znova.
Spomnim se nastopov Jakova Faka na olimpijskih igrah – prvi dan 43. mesto v zasledovalni tekmi, naslednji dan srebrna medalja – in številnih komentarjev na internetu. Tudi ob gledanju takih situacij je pomemben naš komentar, naše razmišljanje.
Dve možnosti:
- dan: »Pa kaj se gre, zapravlja tam naš denar, pa še Slovenec ni. Še dobro, da ni nosil naše zastave. Ah, naj se vrne tja, od koder je prišel.«
- dan: »Bravo, vidiš, kako je dober ta naš Fak. Mi, Slovenci smo pa res nekaj posebnega. Koliko imamo mi vrhunskih športnikov. To prav težko verjameš.«
- dan: » Žal mi je zanj, toliko dela vloženega, toliko truda, pa še bolezen. Poglej, kako pozitivno razmišlja, nikogar ne krivi za napake, sam prevzema odgovornost, sam bo predelal, kaj se je pravkar zgodilo. Ja, včasih se zgodi, da se človek trudi, trudi, pa ni željenega rezultata. Takrat je dobro, da se ustavi, pogleda, kaj se je zgodilo, ponovno postavi cilje in predvsem vztraja. Vztrajnosti manjka ljudem. Verjamem v Jakova, ker je že nekajkrat dokazal, da zna vztrajati.«
- dan: »Jaaa, tooo! Jakov si je prigaral medaljo. Bravo! Res je močan, da se je znal po včerajšnjem porazu pobrati. Verjeti je moral vase, raziskati sam pri sebi, kaj se včeraj ni izšlo in evo … Bravo!«
Staršem, ki spremljate šport, bo morda lažje razumeti sporočilo, pa vendar. Z vsakim našim vedenjem, z vsakim komentiranjem zelo pomembno vplivamo na razvoj mladostnika. Predvsem se zavedajmo, da to, kar govorimo, moramo
resnično živeti
